Če je rekla evropapress, naj reče še evroslavizem. >>
Domov | Vodič | Programi EU | Uspešni projekti | Komentar | Recenzije | Povezave | Igre
 
 
 
 
 
 
 

KOMENTAR
Nebojša Vilić
Lažni pragmatizem!?

Programi EU

Kritične pristope do programov EU za srednjo in vzhodno Evropo (SVE), zaobjete v izrazih »širitev na vzhod« ali »integracija«, spremlja v regiji navadno negativen predznak. Glede na to, da bi jih lahko obravnavali s perspektive postkolonialne ali katerekoli druge strategije, to skrajno negativno kritično pozicijo blaži realnost. Toda kakšni so pogoji, kakšne so prednosti in možnosti nekoga iz SVE države? Glede na to, da bi jih lahko obravnavali s perspektive postkolonialne ali katerekoli druge strategije, to skrajno negativno kritično pozicijo blaži realnost. Toda kakšni so pogoji, kakšne so prednosti in možnosti nekoga iz SVE države?

V resnici so programi EU, obloženi z različnimi izrazi, kot so kulturna sodelovanja, kulturne izmenjave, prehajanje meja, združevanje Evrope, ponovno odkrivanje Evrope, ali razni tečaji usposabljanja, (izobraževalne) delavnice, seminarji, simpoziji itn., tako dobro zapakirani, da dajejo popoln vtis, kako EU skrbi za ostale neschengenske države (1). In tudi dejansko zagotavljajo določen delež finančne podpore. Programi EU so trdno prepričani, da je pomanjkanje virov financiranja za kulturo področje, na katerega lahko vplivajo, vzpostavijo sistem, predpišejo razvoj in cenzurirajo produkcijo. Toda ali je res tako?

Vtis imamo, da so ti programi zasnovani na enakih strukturah kot ekonomski, politični in vojaški, pri katerih mora posamezna država donatorju vrniti določeno storitev. Kar je njihova najšibkejša točka: kultura se namreč razvija, pojavlja in obstaja na sebi lastne načine in ni mesto povračila (ali odplačila). Toda če je to res, zakaj se kljub temu dogaja?

Pragmatizem EU

Z vidika nekdanjih izkušenj v regiji se zdi, da kulturni skladi in programi v EU še nikoli doslej niso imeli tako določene politične vloge. To pomeni, da so vsi tesno povezani oz. v odnosu z že omenjenimi programi (ekonomskimi, političnimi in vojaškimi, na primer). In ker ti prihajajo v paketu, so kulturni programi njihov rezultat. Žalostno je, da se posameznike iz regije nagovarja, naj se naučijo, kaj je demokracija, kaj je politična korektnost, kaj je multikulturalizem, kaj so etnične samobitnosti ali kaj in kje so njihove korenine, kakšna je njihova identiteta, in kar je najhuje, kakšna bi ta morala biti. In učiti se morajo po navodilih in pravilih EU (2). V nasprotnem primeru bodo ostali zunaj »obljubljenega« sistema vrednot (drugih vrednot ni, so samo vrednote EU). Z drugimi besedami: postali bodo evropski personae-non-grata (3).

Kako v takih okoliščinah prepričati programe EU, da so neki kulturni sistemi in vrednote (4), razumevanje demokracije in civilne družbe (5) ter kopica izkušenj s politično korektnostjo (6) obstajali že pred njimi. Kako jih prepričati, da regija ve, da se je ideja multikulturalizma radikalno sesula prav v deželi, iz katere izvira (v najbolj obetavni demokratični in politično korektni državi na svetu – v Združenih državah Amerike) (7). Kako jih prepričati, da ve, da se ideja zdaj prodaja po svetu kot najprimernejša s prepričevanjem, da se mora ves svet vesti v skladu s tem modelom (8). In končno, kako jih prepričati, da kulturni stereotipi niso prenosljivi, da se jih ne da predelati ali predpisati, da kulturnih modelov ni možno vpeljevati z deklaracijami in resolucijami ZN.

Kaj je torej poslanstvo programov in pragmatizma EU v skladu z namenom integracije in izgradnje skupne evropske kulturne identitete? če se načelno strinjajo z raznolikostjo kultur v Evropi – ali potemtakem spodbujajo razlikovanje ali pa – z združevanjem – njihovo izginjanje. Ali specifična evropska kulturna identiteta konec koncev sploh obstaja? Ali celo v Evropi sploh še obstajajo kakršnekoli »specifične« kulturne identitete? Ali pa gre še vedno le za pristranskosti, predsodke in stereotipe, lahko bi rekli – utopije, o še mogočih naporih za izgradnjo specifične evropske identitete (9)? če gre za združevanje, potem ne bo »specifično evropska«, in če gre za ponovno odkrivanje naših preteklosti in zgodovine (skladno s predpostavko o »kulturni raznolikosti«) – potem ne bo drugačna kot kjerkoli po svetu. Obe sta navzkriž z razglašenim prizadevanjem programov EU za ohranitev nacionalnih identitet in izgradnjo »specifične evropske« identitete. Bodisi prva, ki zagovarja izgradnjo skupka različnih kultur, ali pa druga, ki teži k poglabljanju nacionalnih identitet. Obstaja razlog, da tem poskusom ne verjamemo: dejanska kulturna produkcija.



Predlog Lokalnega programa za pragmatizem EU (ali Lokalno programirani pragmatizem)

Ali nam v takih pogojih sploh preostane kaj drugega? Ali lahko teorije o globalizmu in globalizaciji ponudijo kakšno interpretacijo? Verjetno, saj lahko globalizem po definiciji A. in M. Mattelarta prepoznamo le, če je nova struktura lokalna in mednarodna obenem (1998: 147). Pričakovanja »imperativov globalnega« (Vilić, 1999: 54) so lahko smiselna le, če kultura vsebuje strukturo, ki je hkrati lokalna in mednarodna – tj. globalna –, in če to sovpada z »novim svetovnim redom internacionaliziranih nacionalizmov«, v katerih po Scottu McQuireu »nacionalne identitete ni več mogoče zavarovati s sklicevanjem na samoumeven teritorij, pa naj bo ta geografski, etnični, lingvistični ali kulturni« (1998: 232).

Kaj nam preostane? Naredimo lahko več stvari. Dejstvo, da »se kontrola vrši zunaj družbe«, kot je govoril Bernard Tschumi (10), je najbolj cenjena predpostavka za definiranje novih načinov kontrole v regiji pa tudi regije same. V tem smislu se zdijo izrazi, kot so svoboda »intelektualnega«, »kulturnega« ali »umetniškega« izražanja in njihovo nasprotje – zatiranje »intelektualnega«, »kulturnega« ali »umetniškega« izražanja, precej staromodni in brez pomena. Novi pogoji (ali bolje rečeno – nova realnost) »intelektualnega«, »kulturnega« ali »umetniškega« terjajo sprejemanje te »zunanje kontrole« kot edinega načina, da sploh še lahko proizvajamo intelektualna, kulturna ali umetniška dela. Z drugimi besedami: intelektualci, kulturni izvajalci in umetniki nimajo drugih možnosti oz. imajo zelo omejene možnosti in morajo hočeš nočeš sprejeti nova pravila igre. In vse to iz enega samega razloga – možnosti so omejene. Z ozirom na ta pogoj »nobenih« oz. »omejenih« možnosti globalni imperializem računa na določeno kontrolo: na kontroliranje in upravljanje produkcije v smer, ki se mu zdi najustreznejša (ne za lokalne prejemnike, pač pa) za lastne cilje.

Ker drugih možnosti ni, se moramo strinjati in to sprejeti. Kar nekaj modelov ali metod bi lahko uporabili, a še najbolj primerna se zdi dekonstrukcija poizkusa vzpostavljanja veljavnega sistema od znotraj. Sam pragmatizem tega modela nima nič opraviti z modernističnimi revolucionarnimi zahtevami po radikalnih spremembah, ampak bolj s sprijaznjenim dejanskim latentnim in ustvarjalnim odporom, ki mora zagotoviti predvsem nekaj ugodnosti na lokalni ravni. Kar intelektualec lahko naredi, je, da izkoristi to namenskost vzpostavljanja kulturnih programov in jo predela za lastne intelektualne, kulturne in umetniške cilje (11). če ne želi znižati svojih intelektualnih, kulturnih ali umetniških potreb in hoče preživeti, mora torej intelektualec namesto nekdanjega Vzemi denar in beži, prakticirati Vzemi denar in delaj (12).
V takem položaju je SVE intelektualec (vsaj tisti iz nekdanje Jugoslavije, če upoštevamo dejanske razlike) marginaliziran bolj kot kdajkoli prej. Tovrstna kontrola ali regulacija se torej ne zdi tako represivna, kot jo navadno označujejo, ampak stimulativna. Gre za delovanje (namesto modernističnega – dejanje = revolucija) v sedanjem trenutku za lokalnega in subalternega. Le z delovanjem (= preprosto delati stvari) v določenem časovnem obdobju (in bolj za prihodnjo generacijo, čeprav se to lahko sliši kot utopija) bosta lokalni in subalterni okrepila svoj glas. In to ne zato, da bi postala še en diktator, kontrolor ali cenzor, pač pa samo zato, da bosta lahko govorila in bila slišana ter da bosta intelektualno preživela.

In kar nam še preostane, sta izraba programov EU in njihova dekonstrukcija na način Lokalno programiranega pragmatizma.



Besedilo je bilo predstavljeno leta 2000 na strokovnem forumu Ostwärts, Kultur! Die Funktion »der« Kultur im Zusammenhang der EU-»Ost«-»Erweiterung« v organizaciji European Institute for Progressive Cultural Policies and IG Kultur Oesterreich.

Nebojša Vilić predava kot izredni profesor na Fakulteti za dramske študije, Univerza sv. Cirila in Metoda v Skopju. Ukvarja se z umetnostno zgodovino in kritiko, od umetnostne teorije pa vse do teoretičnih interpretacij digitalnih umetnosti in subalternega položaja kultur tretjega in četrtega sveta. Kot kustos je pripravil prek 50 razstav v Makedoniji in tujini, sodeloval pa na več kot 30 mednarodnih simpozijih. Je glavni urednik mednarodne revije Concrete Reflection. The Peninsular Topics, ki izhaja v Skopju. Najnovejša raziskava v sklopu Politične umetnosti je posvečena položaju umetnosti v odnosu z družbeno skupnostjo, znotraj/v korist le-te.

Prevod A. P.


==============

Opombe:

(1) Na tej točki obstaja nova, druga delitev: Nato in Nenato države; stabilne in nestabilne države in regije, zahodni Balkan, jugovzhodni Balkan, jugovzhodna Evropa, spodnja južna Evropa.

(2) Nedvoumno postavljena in našteta v programu Kultura 2000.

(3) Skoraj neverjetno je, kako se obnašajo izvajalci teh programov, ko jih pridejo izvajat v regijo: nikoli niso vnaprej dovolj pripravljeni na to, kakšno občinstvo jih čaka, so zelo arogantni in nesporazumi, ki izvirajo iz njihovih predsodkov, se množijo. Ko se soočijo z resničnimi pogoji in možnostmi, so zbegani.

(4) Primer CAD: Children Aid Direct je prišel v Skopje z ogromnim proračunom za izvedbo uličnega lutkovnega gledališča za otroke. Odgovorna oseba je poizvedovala, na kateri tradicionalni ali specifični gledališki obliki bi lahko gradili. Ker ni imela pojma o gledališču karagjoz (senčno gledališče), je osupnila, ko je izvedela, da je obstajalo od 15. stoletja do poznih 60-ih 20. stoletja (ko so se pojavili zahodni, predvsem ameriški, vplivi).

(5) Na desetine nekdanjih združenj (nečesa) se je moralo preregistrirati: zdaj to niso več združenja, društva ali ..., ampak NVO-ji (nevladne organizacije). Oblika združevanja občanov je bila v SFR Jugoslaviji zasnovana že na samem začetku.

(6) Ker je bila SFR Jugoslavija večnacionalna država, je obstajal t. i. republiški ključ – rotacijski princip, ki je vsaki republiki omogočal, da je v vseh primerih prišla na vrsto. (Jugoslovanska demokratična ideja in praksa »kolektivnega in rotacijskega vladanja« prav zdaj deluje v institucijah EU.)

(7) Evropska retorika je model nekritično povzela, ne da bi se zavedala posledic njegove vpeljave. če pa se je, potem je destabilizacija regije s poudarjanjem kulturnih razlik zavestno načrtovana.

(8) Z vpeljavo multikulturnega koncepta in modela je njegova disfunkcionalnost postala najbolj očitna v primeru Kosova, zatem ko je kontrolo prevzel Nato.

(9) Mar ni v končnem namenu projekta izgradnje specifične evropske identitete skrito zoperstavljanje dominantni ameriški kulturni identiteti in imperializmu?

(10) »Ni več pravil in predpisov. (...) V srednjem veku je bila družba samoregulirana, avtoregulirana. Reguliranje se je dogajalo v centru. (...) V industrijski dobi so družbe postale umetno regulirane. Prevladala je moč ekonomskih in industrijskih sil, ki so vzpostavile koherentno strukturo na celem ozemlju: kontrolo so definirale meje, družbeni rob. (...) Regulacija ni več izhajala iz centra, pač pa iz periferije. (...) Danes smo vstopili v dobo deregulacije, kjer se kontrola vrši zunaj družbe. Smo priče ločevanja ljudi in jezika, razsrediščenja subjekta. Lahko bi rekli popolnega razsrediščenja družbe.« (Tschumi, 1989: 267)

(11) Primer Komši-kapidžik. Fundacija Open Society Institute – Macedonia je objavila razpis za projekte, ki se ukvarjajo z multikulturalnimi vprašanji. Razpis je priporočil, naj projekt vsebuje vsaj dva različna etnična kulturna dela. Prijavljeni (in odobreni) projekt organizacije 359° – Network for Local and Subaltern Hermeneutics (okrogla miza in razstava) želi pokazati, da razlik ni, da je izraz »multikulturno« brez pomena in da ga je treba nadomestiti z ustreznejšim izrazom »intrakulturalizem«.

(12) Morda se zdi, da se bliža novi (kot neo-) eksistencializem. Ponovni vznik tega interpretativnega sistema ima konkretne vzroke, ki so že vidni.

Literatura:
Mattelart, Armand & Michèle Mattelart, (1998) Theories of Communication, London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage Publications.
McQuire Scott, (1998) Visions of Modernity, London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage Publications.
Tschumi, Bernard (1989) DE-, DIS-, EX-, pp. 259-267 in: Remaking History, (Barbara Kruger & Phil Mariani, eds.), Washington: Bay Press.
Vilić, Nebojša (1999) HIC ET VBIQVE VS. PRAE ET POST, pp. 53-55 in: After the Wall. Art and Culture in post-Communist Europe, (Bojana Pejic and David Eliot, eds.), Vol. I, Stokholm: Moderna Museet.
 

nazaj | navzgor | natisni

  • Kulturni inženiring
  • Kako vroča je EU zgodba danes?
  • Lažni pragmatizem!?
  • V pričakovanju
  •  

  • Human Cities: Celebrating public space
  • KULTURA d.o.o., Materialni pogoji kulturne produkcije
  • Evroza. Kritika novega evrocentrizma
  • Proizvodnja kulture: vloga in pomen kulturnih posrednikov
  •  

  • Sekira v medu - stripi po motivih poslikanih panjskih končnic
  • Nočni azil - shajališče sanj
  • Izkušnje Slovenskih muzejev z evropskimi razpisi
  • Dežela čipke - klekljanje evropskih razpisov v Idriji
  • Koralni otok v pediatrični kliniki
  • Projekt SEAS - Sodobna umetnost in revitalizacija pristanišč ob Jadranskem in Baltskem morju
  • KOŽ kot "središče odličnosti" za usposabljanje uporabnikov knjižnic
  • Dediščina Beneške republike od Benetk do Bara
  • Transient Reality Generators: mešane realnosti v mariborski Kibli
  • Slovenska gotika - del evropskega gotskega virtualnega muzeja
  • CIMET: Plesno izobraževanje s posebnim okusom
  • Študentska založba: Kako treti evropske orehe?
  •  
    Domov | Vodič | Programi EU | Uspešni projekti | Komentar | Recenzije | Povezave | Igre | Ali veste? | O spletnih straneh