Evrofobija ni evrofil. >>
Domov | Vodič | Programi EU | Uspešni projekti | Komentar | Recenzije | Povezave | Igre
 
 
 
 
 
 
 

KOMENTAR
Alenka Pirman
V pričakovanju

še tri tisoč osemsto štiriinsedemdeset dni ...

Ker govorim angleško, se znajdem v Canterburyju. Na konferenci se predavatelji sprašujejo, kako v novih razmerah na novo postrojiti umetnost. Prvič slišim, kako pomembno je vedeti, katerega uradnika v Bruslju moraš poklicati, ob kateri uri, kolikokrat mora zazvoniti, preden odložiš, in kako pogosto se spodobi klicati.
»Ko izrečemo besedo Evropa, pomislimo na transcendentno birokracijo,« grmi profesor John Pick. In nadaljuje: »Ugotavljam, da že od leta 1971 dela v kulturi več administratorjev kot umetnikov. Še več, njihovo število strmo narašča! Izračunal sem, da bo leta 2300 na svetu več administratorjev umetnosti kot ljudi.«  

še dva tisoč dvesto dvanajst dni ...

Sedim v enajstem nadstropju TR3. Na mizi nas čakajo skladovnice dosjejev in kava v skodelicah z evropsko zastavo. Drugih članov komisije ne poznam, a razgled je lep. Pred seboj imam ocenjevalni list. Prebiram prijave in točkujem. Izkušenost prijavitelja 5 točk, tehnična usposobljenost 5 točk, sposobnost upravljanja 5 točk, ustreznost predloga glede na financerjeve cilje 5 točk, jasnost definiranja in strateškost nagovorjenih ciljnih skupin 5 točk, prisotnost elementov dodane vrednosti v predlogu 5 točk, primernost, praktičnost in doslednost predlaganih dejavnosti glede na zastavljene cilje in pričakovane rezultate 5 točk, doslednost celotne zasnove projekta 5 točk, raven vpletenosti partnerske organizacije 5 točk, raven končne vpletenosti ciljnih skupin in neposrednih koristnikov 5 točk, prisotnost objektivno preverljivih kazalcev uspešnosti projekta 5 točk, otipljivost učinka projekta na njegove ciljne skupine 5 točk, verjetnost pomnožitvenih učinkov 5 točk, zadovoljivost razmerja med predvidenimi stroški in pričakovanimi rezultati 5 točk, nujnost predlagane porabe za realizacijo projekta 5 točk ... Ko se prebijemo skozi zamudno opravilo, začnemo s poročanjem. »Oprostite,« reče gospa s trajno, »jaz pa projektov nisem ocenjevala. Vse sem prebrala in predlagam, da se o njih pogovarjamo.« Uradnica je v zadregi. En ocenjevalni list je prazen. Tega ni v pravilniku. Kaj zdaj? člani komisije zavijamo z očmi. Kakšna nadlega, zdaj bomo tu še dlje! »Predlagani projekti so zanimivi,« nadaljuje gospa, »ni prav, da o njih odločamo tako birokratsko.« Pred seboj drži točkovnik: »Jaz se tu ne znajdem, meni ti izrazi ne pomenijo veliko,« še doda. Kaj smo hoteli? O projektih smo razpravljali z besedami, ne s številkami in se naposled na moč zadovoljni razšli.

še sto štiriindevetdeset dni ...

Dobim SMS: »Beri Sobotno prilogo, stran 9!« Do časopisa se dokopljem šele zvečer. Na strani devet najdem članek o uradnih prevajalcih v Evropski uniji, ki so morali zaradi širitve izbirati med jeziki držav pristopnic. čeprav zadeva ne obeta, zaupam namigu in berem. Avtorico zanima, zakaj neki so se njeni sogovorniki iz Bruslja in Luksemburga odločili prav za slovenščino. Takole piše: »Slovenijo so takrat poznali predvsem kot 'bolj evropski' del nekdanje Jugoslavije, pritegnile so jih tudi naravne lepote in geografska razgibanost, izstopajoča pa je zgodba Sue iz Velike Britanije: ' Na belgijski televiziji sem gledala oddajo o neki slovenski skupini, ki je zahtevala preureditev metričnega sistema, in sicer tako, da bi za osnovno mersko enoto služila dolžina slovenske obale. Ob tem sem pomislila, da mora biti država, v kateri se lahko rodi taka odštekanost, res zanimiva.'« Neverjetno! Novico sporočim drugim članom skupine, ki je pred šestimi leti izvajala kampanjo za svetovno uveljavitev slovenskega mediteranskega metra (1 smm = 0,466 m). Skupaj se veselimo učinka. Bolje pozno kot nikoli. In bolje en prevajalec več v Bruslju kot pa še en etalon v Parizu! Velika zasluga gre seveda neusmiljenemu režiserju, ki je o Raziskovalnem inštitutu za geoumetniško statistiko Republike Slovenije posnel dokumentarec. Zavoljo njegove vztrajnosti je skupina vzela mero ne le stolpu cerkve sv. Jurija (z župnikovim privoljenjem, seveda), ampak tudi Podreccovemu obeležju četrtega srečanja predsednikov srednjeevropskih držav na Tartinijevem trgu, kar je RIGUSRS-ovi pobudi gotovo dvignilo raven odštekanosti. Da pa smo pridobili za stvar Sue, se moramo zahvaliti še dobrim evropskim povezavam naše nacionalke in podnebju v bodoči prestolnici.

še šestnajst dni ...

Ene so zavrnili, ker so prijavo oddali tri minute čez dvanajsto. Druge zato, ker niso priložili tega ali onega dokumenta. Tretje zato, ker so se na prilogo pozabili podpisati ali pritisniti žig ... Rekli so nam, da so iz proceduralnih razlogov zavrnili kar 80 odstotkov prijavljenih. In položili na srce, naj v prihodnje bolj pazimo. »Najbolje, da se čimprej navadite,« je rekla uradnica, »tako gre to v Evropi«. In nam je v znak dobre volje najpogostejše napake označila v krepkih črkah.
In zdaj ponavljamo lekcijo. Skrbno prebiramo razpisno besedilo. Tolmačimo si razlike med overall objectives, specific objectives, goals, aims, outcomes, results ... Računamo, gnetemo, kljukamo, kopiramo (v štirih izvodih) ... Več nas je. V takih razmerah si nihče ne želi biti sam. »često sem se zaradi prirojene preobčutljivosti z gnusom odvrnil od lastnega početja,« je priznal celo Viktor Frankenstein. Ko eden podvomi, ga drugi bodri, tretji pa dela. Potrpi še malo, poglej, saj nam gre. In gre. Besednjak se je priličil zahtevanemu. Komaj spočeti projekt smo raztelesili, vsak del posebej secirali in opisali iz predpisanih zornih kotov, ga nato spet sestavili in zašili. Kreatura se je zacelila v logical frameworku, poslednjem dokumentu. če bo ta prišel do komisije, si bomo lahko že čestitali. Med srebanjem kave v skodelicah, ki jih že poznam, bodo člani komisije dobili na mizo kakih petdeset trupel. Pred seboj bodo imeli ocenjevalne liste s točkovniki. Na koncu bodo izračunali zmagovalce in jim odobrili elektriko.

Priredba besedila, obavljenega v reviji Likovne besede št. 67/68, Ljubljana, 2004, s. 144-146.
 

nazaj | navzgor | natisni

  • Kulturni inženiring
  • Kako vroča je EU zgodba danes?
  • Lažni pragmatizem!?
  • V pričakovanju
  •  

  • Human Cities: Celebrating public space
  • KULTURA d.o.o., Materialni pogoji kulturne produkcije
  • Evroza. Kritika novega evrocentrizma
  • Proizvodnja kulture: vloga in pomen kulturnih posrednikov
  •  

  • Sekira v medu - stripi po motivih poslikanih panjskih končnic
  • Nočni azil - shajališče sanj
  • Izkušnje Slovenskih muzejev z evropskimi razpisi
  • Dežela čipke - klekljanje evropskih razpisov v Idriji
  • Koralni otok v pediatrični kliniki
  • Projekt SEAS - Sodobna umetnost in revitalizacija pristanišč ob Jadranskem in Baltskem morju
  • KOŽ kot "središče odličnosti" za usposabljanje uporabnikov knjižnic
  • Dediščina Beneške republike od Benetk do Bara
  • Transient Reality Generators: mešane realnosti v mariborski Kibli
  • Slovenska gotika - del evropskega gotskega virtualnega muzeja
  • CIMET: Plesno izobraževanje s posebnim okusom
  • Študentska založba: Kako treti evropske orehe?
  •  
    Domov | Vodič | Programi EU | Uspešni projekti | Komentar | Recenzije | Povezave | Igre | Ali veste? | O spletnih straneh