Zrno do zrna - evroposlanka, kamen na kamen - evroenajsterec. >>
Domov | Vodič | Programi EU | Uspešni projekti | Komentar | Recenzije | Povezave | Igre
 
 
 
 
 
 
 

KOMENTAR
Ines Kežman
Kako vroča je EU zgodba danes?

Marca 2003 so se državljani Slovenije z več kot 80 odstotki glasov »za« odločili za vstop Slovenije v Evropsko unijo. 1. maja 2009 je minilo že pet let, odkar je Slovenija vstopila v EU in tako postala enakopravna članica evropske družine. Pridobili naj bi enakopraven glas pri sooblikovanju skupne evropske prihodnosti, gospodarstveniki nove poslovne priložnosti in študenti nove možnosti izobraževanja in ostale ugodnosti bivanja v evropski skupnosti. Toda kako vidimo evropsko pravljico danes?  
Smo resnično postali aktivni državljani EU? O dilemah, koga EU danes zanima, in o vlogi države, institucij EU in medijev so gostje razpravljali na okrogli mizi (1) v Centru Evropa, ki letos praznuje deset let obstoja.

Dragan Barbutovski, svetovalec za odnose z javnostmi v Bruslju, sicer eden od ustanoviteljev Centra Evrope kot informacijskega središča o EU zadevah, je spomnil na prve korake centra pred desetimi leti ter poudaril, da je bil to zanj tedaj velik izziv. Na začetku so ljudje spraševali bolj splošne stvari o EU, z leti pa so ta vprašanja postala bolj konkretna. Matevž Kmetec, direktor Zavoda PIP in predstavnik mreže informacijskih točk Europe Direct, je omenil, da so najpogostejša vprašanja o EU možnosti financiranja in študij. Informacijske točke naj bi torej dobro opravljale svoje delo, kar je pokazala tudi javnomnenjska raziskava Eurobarometer. Ljudje naj bi bili glede EU dobro informirani, toda dejansko stanje vendarle ni tako rožnato.
Jože Gornik, direktor zavoda Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS), je opozoril na apatijo državljanov, na pomanjkanje aktivizma. Evropske institucije se zavedajo svoje »nepopularnosti«, ki se kaže tudi kot slaba volilna udeležba na evropskih parlamentarnih volitvah, zato naj bi izvajali različne programe, da bi Unijo približali ljudem, med pomembnejšimi je npr. program Evropa za državljane . Gornik kot rešitev predlaga predstavnika interesov nevladnega sektorja v Bruslju. EU je nezanimiva tudi za slovenske medije. Odgovorni urednik časnika Delo, Darijan Košir, pravi, da EU preprosto ni top tem. Evropska zakonodaja, ki sicer zelo pomembno vpliva na naša življenja, je za navadnega bralca dolgočasna. Mediji so dejansko podlegli pritiskom kapitala in zanemarjajo svojo odgovornost do javnosti.
Komunikologinja Sandra Bašič Hrvatin oporeka dejstvu, da je EU za povprečnega državljana suhoparna. Javnost namreč ne narekuje medijem, kaj želijo brati, situacija je ravno nasprotna. Za pasivne državljane pa je kriva država sama. Oblast ne želi, da so državljani informirani in izobraženi, temveč da prejmejo ravno toliko informacij, da so oblasti podrejeni. Zanimivo je dejstvo, da se vsa evropska zakonodaja v slovenskem parlamentu obravnava za zaprtimi vrati. Državljani in mediji so iz tega odločanja izključeni.
Matjaž Kek, predstavnik Urada vlade RS za komuniciranje (nekdanji Urad vlade za informiranje), je pojasnil, da se trudijo EU približati državljanom z različnimi komunikacijskimi in finančnimi mehanizmi. Namen komunikacijskih aktivnosti je prispevati k dobri obveščenosti, razumevanju EU zadev in spodbujanju razprav o vsebinah in odločitvah, ki vplivajo na vsakdan prebivalcev Slovenije.
Strategija urada naj ne bi bila samo informiranje, temveč komuniciranje z državljani. Toda Bašič Hrvatin je poudarila, da komuniciranje ni enakopravno – komunikacija namreč še vedno poteka od zgoraj navzdol. Prave komunikacijske vezi med Evropsko komisijo in evropskimi državljani ni. Problem je dejansko v tem, da je EU v celoti projekt družbenih elit in ne širše množice. Torej že v samem začetku naletimo na komunikacijo od zgoraj navzdol. Problematično je tudi dejstvo, da evropske integracije same po sebi pomenijo nekaj pozitivnega oz. dobrega. Državljani o tem ne smejo dvomiti. Znamka EU je dobra, evropsko je dobro, toda državljani o dejanski vsebini niso poučeni in nimajo niti možnosti premisleka. Vlada bi se zagovarjala, da je bil na voljo referendum, toda kaj, ko je bila EU večini prestavljena tako enostransko kot projekt, ki ne sme pasti v vodo. članstvo Slovenije v EU naj bi predstavljalo simboličen prehod iz diktature v demokracijo oz. dokončno prekinitev vezi s t. i. »diktatorsko preteklostjo«. Nihče pa se ni zares izprašal, ali je EU sploh demokratična. čedalje bolj se kaže, da o EU ne vemo dovolj in da le-ta ne izpolnjuje pričakovanj državljanov EU, ki pa svojega nezadovoljstva ne znajo izraziti.
EU demokracija oz. demokracija od zgoraj navzdol sicer spodbuja dialog, sprejema civilne pobude, upošteva mnenja in spodbuja razpravo, a le v že vnaprej začrtanih in dopustnih mejah. Dvom v demokratičnost zastavljenih procesov ni dovoljen. K izboljšanju razmer pa ne prispevajo niti mediji niti EU sama.
Oblast odvrača državljane od aktivne udeležbe, mediji, ki naj bi oblast nadzorovali, pa svoje naloge ne opravljajo dobro. Evropske teme so v medijih obravnavane zgolj kot informacije o tem, kaj se je zgodilo in ne kako to vpliva na naše življenje. To je še posebej razvidno iz primera sprejemanja Lizbonske pogodbe. Komunikacijska strategija EU je bila, da je pogodba nujna za obstoj EU, države so jo morale sprejeti brez diskusije. Irski »ne« je bil t. i. napaka, zato so dali Irski možnost, da se naslednjič odloči »pravilno«. Mediji so ta diskurz nujnosti pogodbe samo potrjevali, nihče ni analiziral, zakaj Irci nočejo sprejeti pogodbe. Irci so bili s strani Evropske komisije in medijev preprosto označeni kot »trouble makers«.
Dober primer je tudi slovenski parlament, ki evropske zadeve obravnava kar za zaprtimi vrati, prav tako so dober (oz. slab) primer evropski poslanci. Komu so dejansko odgovorni? Niso namreč predstavniki nacionalnih držav in nacionalnih interesov, ampak predstavniki posameznih strank oz. umetnih političnih tvorb.

Zaključimo lahko, da do EU ne smemo biti ravnodušni. če citiram Eleno Pečarič: » Ne smemo se odreči temu, da se zanimamo za svoje zadeve, zadeve, ki se tako ali drugače, bolj ali manj posredno dotikajo nas samih. Ne smemo se odreči političnemu delovanju in aktivizmu, ne smemo biti objekti politike, anonimni predmeti političnega delovanja, discipliniranja in upravljanja.«(2)
Bruseljska politika je tako pomembna kot nacionalna in ob nedavnem sprejetju Lizbonske pogodbe se vse bolj širi v polje nacionalnega, zato evropskih zadev ne smemo obravnavati kot duhomornih in postranskih. Državljani morajo imeti priložnost biti aktivni državljani, mediji pa morajo opravljati svojo funkcijo psov čuvajev.

Ljubljana, december 2009

==============

Opombe:

(1) Okrogla miza z naslovom Kako vroča je EU zgodba danes? je potekala v Centru Evropa 23. oktobra 2009
(2) Pečarič, 2009, Eutropija, str. 82

 
nazaj | navzgor | natisni

  • Kulturni inženiring
  • Kako vroča je EU zgodba danes?
  • Lažni pragmatizem!?
  • V pričakovanju
  •  

  • Human Cities: Celebrating public space
  • KULTURA d.o.o., Materialni pogoji kulturne produkcije
  • Evroza. Kritika novega evrocentrizma
  • Proizvodnja kulture: vloga in pomen kulturnih posrednikov
  •  

  • Sekira v medu - stripi po motivih poslikanih panjskih končnic
  • Nočni azil - shajališče sanj
  • Izkušnje Slovenskih muzejev z evropskimi razpisi
  • Dežela čipke - klekljanje evropskih razpisov v Idriji
  • Koralni otok v pediatrični kliniki
  • Projekt SEAS - Sodobna umetnost in revitalizacija pristanišč ob Jadranskem in Baltskem morju
  • KOŽ kot "središče odličnosti" za usposabljanje uporabnikov knjižnic
  • Dediščina Beneške republike od Benetk do Bara
  • Transient Reality Generators: mešane realnosti v mariborski Kibli
  • Slovenska gotika - del evropskega gotskega virtualnega muzeja
  • CIMET: Plesno izobraževanje s posebnim okusom
  • Študentska založba: Kako treti evropske orehe?
  •  
    Domov | Vodič | Programi EU | Uspešni projekti | Komentar | Recenzije | Povezave | Igre | Ali veste? | O spletnih straneh