Česar evroignoranca ne vidi, tega evrotorta ne želi. >>
Domov | Vodič | Programi EU | Uspešni projekti | Komentar | Recenzije | Povezave | Igre
 
 
 
 
 
 
 

KOMENTAR
Alenka Pirman
Kulturni inženiring

Leta 1998 je bolgarski filolog in literarni zgodovinar Alexander Kiossev prvič objavil tezo o kulturi samokolonizacije. (1) Sredi 19. stoletja, pravi, se je razvila kultura patriotskega pritoževanja. Tlačeni narodi so svoj obstoj utemeljili na raznoraznih primanjkljajih: kje so naše slovnice, likovne revije, veliki pesniki, znanstveni dosežki, dobre manire?! Pomanjkanje civiliziranosti je povzročalo občutke sramu ter bolečine in iz teh travm, meni Kiossev, se je razvila ekonomija simbolov odsotnosti.  V takih okoljih, pravi, se je celó pojmovanje ozemlja razvilo v obliko zemljepisne vizije, hrepenenja, ki temelji na odsotnosti celovitosti (2). Samokolonizacija je torej prispodoba za prostovoljen, nenasilen prevzem nekih drugih standardov in meril, ki pa ostajajo nedosegljivi. Naše zgodovine se berejo kot nedokončan tek za vozom modernosti, danes bi rekli sodobnosti. In kandidiranje za naziv Evropske prestolnice kulture se zdi le še eden v nizu tovrstnih šprintov. Mar res?

V študiji Evropska mesta in kulturne prestolnice (3) , ki jo je naročila Evropska komisija, beremo, da so imela vsa mesta-prestolnice (ne glede na geopolitično dediščino) podobne namene, naloge in težave. In čeprav je raziskava izredno temeljita, lahko sklenemo, da organizatorje prestolnic poganja predvsem strah, da bodo naredili premalo in še to prepozno. Vsi vemo, da je EPK zahteven projekt, sama pa si ga nisem znala predstavljati, dokler nisem poiskala podatkov o številu dogodkov, izvedenih v njegovem imenu. V Luxemburgu jih je bilo 5000, v Gradcu celo 6000, povprečno pa jih je okrog 1000! V Evropskih kulturnih prestolnicah kulturnih dogodkov torej ni možno prešteti, še več, zasilne ocene je potrebno zaokroževati celo na tri ničle!? Kar pa ne drži za ocene ekonomskih učinkov: v evalvacijah je, recimo, prešteta vsaka, v času prestolovanja prodana postelja ...

EPK je vsekakor znamka, ki mobilizira: iznenada začnejo o kulturi govoriti tudi tisti, ki doslej niso. Kultura se prelevi v priložnost, ki jo je treba izkoristiti. Odtod histerija. Da bi se pravočasno in čimbolj znašli, se po pomoč zatekamo k doktorjem, ki ponujajo študije, analize, raziskave ali celo navdihujoče uspešnice (»ustvarjalnost je gonilna sila gospodarske rasti in razvoja«). Med njimi vendarle izstopa dr. Franco Bianchini, ugledni profesor v Veliki Britaniji pa tudi član mednarodne komisije, ki izbira mesta za prestolnice. V uvodu v zbornik Kulturna politika in urbana regeneracija: izkušnja Zahodne Evrope podaja oris ključnih prelomnih točk kulturnega načrtovanja. Konec 70. in v začetku 80. let so politiki v vzhajajoči kulturni industriji (prosti čas, turizem, mediji, moda, oblikovanje) videli rešitev za izgubo delovnih mest v tradicionalnih industrijskih sektorjih: »Živahna in svetovljanska kultura je postala ključna sestavina trženja mest in internacionalizacijskih strategij.« (4) Tudi zahodnoevropska mesta torej gojijo kolektivne sanje o svetovljanskosti, omikanosti in sožitju v spregi z blaginjo in obeti boljše prihodnosti. Mnoga med njimi so kasneje tudi kandidirala za naslov Evropske prestolnice kulture. čeprav je Kiossev »ekonomijo simbolnih odsotnosti« samokritično zaznaval le pred domačim pragom, je ta očitno prisotna tudi tam, kamor bi radi prišli. če že govorimo o kolonizaciji, predlagam, da ponovno preverimo vektorje.

Ko sem skušala dojeti mašinerijo EPK, sem si pomagala s številom kulturnih dogodkov. Toda kulturni dogodek ni osnovna merska enota za umetnost. »Tehtna enota misli o umetnosti kot imanentni in singularni resnici navsezadnje torej ni niti delo niti avtor,« pravi Alain Badiou, »ampak umetniška konfiguracija, ki jo je vpeljal neki dogodkovni prelom (ob katerem na splošno neka prejšnja konfiguracija postane zastarela).« (5) Umetniška konfiguracija je seveda težko določljiva kategorija, ki uhaja znanosti, o njih lahko po Badiouju najbolje misli le filozofija. Iz zgodovine umetnosti tudi razberemo, da je takšne konceptualne prelome in razvoj umetniških konfiguracij nemogoče izsiliti. Verjetno bi bilo pretenciozno pričakovati, da bi torej prav vnaprej predpisane in administrativno rigidne Evropske kulturne prestolnice lahko povile civilizacijski premik v dojemanju sveta, čeprav vztrajajo, da kultura v mestu izboljšuje kakovost življenja v njem. Morda je razmišljanje o pomenu umetnosti v naši družbi celo popolnoma neuporabno za praktične pobude, kakršna je EPK, vendar pa nas sooča z vprašanjem vrednot in meril: če že investiramo toliko bolj ali manj čiste energije v tako mašino in mobiliziramo vesoljno javnost, kakšen naj bo torej ustrezen izplen? Z redukcijo ambicij na ekonometrično sledljive koristi si delo poenostavimo in EPK postane obvladljiv. Za slednje pa je potrebno storiti še nekaj: homologirati program.

Kulturna industrija terja proizvodnjo paketov, ki se jih da lepo tržiti. Preverjeni paketi so, recimo, bienali ali pa festivali z nepogrešljivimi »spremljevalnimi« prireditvami. Za umetnost so lahko pomembni ojačevalci, vendar je zanje značilen predvsem eksces, izredno stanje. EPK slavi kulturno industrijo in v mestih vzpostavlja ponarejeno svetovljanskost - celoletni festival, poln paketov v paketih ... (Nič čudnega, da posameznih dogodkov ni možno prešteti!). Doktor Bianchini v eni od svojih študij opozarja na obžalovanja vredno značilnost sodobnih mest: novogradnje postajajo zamenljive. In tako kot generični nakupovalni centri (anywhere shopping malls), se standardizirajo tudi kulturni dogodki (anywhere festivals). Formati so predpisani, tekstopisci čeznje poveznejo privlačne »lokalne« zgodbe (Mafijski muzej, Dediščina Tretjega rajha, Titanic narejen v Belfastu ...) in že smo v svetu tematskih parkov.

Toda pozor! Avtor teze o samokolonizaciji jo v isti sapi (besedilu) že sam zavrne kot protislovno in popolnoma neustrezno: izraz namreč predpostavlja, da naj bi nekoč davno, še pred travmami in trpljenjem, obstajal družbeni subjekt s stabilno identiteto, kasneje pa naj bi nekako »ponorel in v sebi odkril manjvrednostni kompleks, opustil svoje vrednote in se začel osvajati in kolonizirati s pomočjo tujih vrednot«. Nasprotno, pravi Kiossev, skozi njih se je šele vzpostavil!

Morda tudi standardizacija ni ustrezen izraz? Kaj naj standardiziramo, če že od pamtiveka pravzaprav nimamo drugega kot - zamenljive pakete kulture? Proces si poskušam pojasniti z izrazom homologacija, ki si ga v sili izposojam iz avtomobilske industrije: neoriginalne ali doma narejene dele za avto je namreč treba homologirati (potrditi, da ustrezajo predpisom). Inventivnosti lokalnih posebnežev - snobov, eksperimentatorjev, brikolerjev ali cestnih dirkačev je torej konec takoj, ko hočejo svoje vozilo registrirati.
Ob citiranju iz Malega priročnika inestetike sem nakazala, da umetnost kot specifični način mišljenja na tem planetu vnaša v razpravo zahtevnost in ambicioznost, o čemer pa ni ne duha ne sluha v obeh prevladujočih aplikativnih pogledih: prvi je kontekst industrije upravljanja s prostim časom, o čemer sem pisala zgoraj, drugi pa od umetnosti terja okraševanje, na primer, javnih površin.

Konec letošnjega septembra so v Kopru slavnostno odprli prenovljeno gledališče, župan Boris Popovič pa je v govoru izpostavil pomen, ki ga občina pripisuje kulturi: čeprav niso uspeli v kandidaturi za naziv EPK, podpirajo kulturo po svojih močeh, o čemer poleg prenovljenega gledališča priča tudi kip v krožišču na Belvederju. Istranko Zvesta Apollonia so tam postavili leta 2007. Prometni strokovnjaki ugotavljajo, da v zadnjih letih vlada v Sloveniji prava evforija gradnje krožnih križišč (6) . Ta očitno botruje vzniku novega likovnega žanra - krožiščnega kipa, ki se menda prijemlje tudi v Mariboru. Da je kip lahko dober okras, pa se ne strinjata le župana omenjenih mest, pač pa tudi kiparji sami, recimo Darko Golija, profesor kiparstva in do nedavna v. d. dekana mariborske likovne akademije v ustanavljanju, ki se zavzema, da bi EPK »kakšnemu kiparju naročil kakšno fasado, da bo vsaj še kaj ostalo« (7) ... Kiparstvo v javnem prostoru, pa naj bo spomeniško ali »civilno«, že od nekdaj dviguje prah. Letos poleti je nesrečni rezbarski izdelek v Mariborskem parku, med drugim, sprožil satirično reakcijo založnika Primoža Premzla - razglednice s sloganom: »Zakaj bi se selili na podeželje, saj vendar živimo v Mariboru!« [SLIKA]
Morda mu je po tej akciji odleglo, vendar se mi zdi, da s presojanjem o tem, kaj je urbano in kaj ni, kaj je sprejemljivo in kaj ne, hranimo manjvrednostni kompleks, ki ga je tako natančno opisal Kiossev - z občutki sramu podpiramo ekonomijo simbolov odsotnosti: »V mestu je očitno zavladala primitivna podeželska mentaliteta, ki nam Mariborčanom jemlje še tisto malo dostojanstva, ki ga imamo.« Medtem ko se evropska mesta borijo za svojo urbanost ali celo svetovljanskost, pa že vznika nov glas, ki jim odreka avtorsko pravico do kulture. Dogaja se podeželje, ki želi dokazati, »da bi bilo potrebno določiti nekaj takega kot Evropsko prestolnico kulture za podeželska okolja, ki bi jo morda poimenovali Evropska regija kulture«. Cornwallska iniciativa(8) izhaja iz podmene, da bi EPK na podeželju zagotovo izgledala drugače kot izgleda v mestih in se že od leta 2003 ukvarja z vprašanjem, v čem je ta razlika. »Podeželske regije,« pravijo, »pomembno prispevajo k raznolikosti evropske kulture, vendar ne smejo kandidirati za naziv Evropske kulturne prestolnice.« Prehranjevalna veriga, ki črpa iz razvojnega potenciala kulture, se torej še zdaleč ne konča pri zakompleksanih mestih na t. i. obrobju. Naj se vrnem k Popovičevi izjavi, da zmore Koper brez Ljubljane, pa tudi brez Bruslja. Mestna občina menda tudi brez prestižnega naziva kulturne prestolnice »kontinuirano skrbi« za razvoj kulture. Zanimivo je, da tudi Evropska komisija razmišlja podobno in takole opogumlja bodoče kandidate: »Izkušnje prejšnjih izborov kažejo, da tista mesta, ki predlog resno pripravijo, z razmislekom pridobijo, tudi če niso izbrana za naslov. Mobiliziranje interesnih skupin v okolju, razmislek o kulturni politiki in identifikacija potencialnih partnerstev lahko plodno prispevajo k spodbujanju kulturnega življenja v mestu.« (9) Nekako v olimpijskem duhu (pomembna je dobra borba in ne zmaga) naj bi bila torej že kandidatura sama uspeh!? V luči kompleksnih težav, ki so slovenskega izbranca začele izčrpavati že ob lokalni zmagi v Ljubljani leta 2007, bi lahko celo verjeli, da so pravi zmagovalci - poražena mesta. Ta lahko sinergije, ki so nastale ob mobilizaciji lokalnih interesnih skupin, in konkretne programe priredijo lastni meri prostora in časa ter jih iz ekscesa prevedejo v redno dejavnost. Zdi se mi, da to (vsaj na likovnem področju, ki ga spremljam) še najbolje uspeva Celju: v mestu z »umetniško četrtjo« - predelu z brezplačnimi občinskimi ateljeji za lokalne umetnike - so leta 2004 prvi v Sloveniji vzpostavili mednarodni rezidenčni program za likovne umetnike pri čemer najemnino krije občina, nekako v tem času so skonvertirali tudi nočni klub Račka v občinsko galerijo (drogove za ples so ohranili!), pojavljajo se nove zasebne iniciative ... Kandidiranje za prestolnico kulture je (čeprav ga je Mitja Rotovnik odpravil kot simpatičnega, a smešnega(10) ) torej temeljilo na dolgoletnem kontinuiranem delu uslužbencev občinskega Oddelka za družbene dejavnosti, nekdanjega Zavoda za kulturne prireditve Celje (danes Zavod Celeia) ter Društva likovnih umetnikov Celje (enega redkih, ki se je revitaliziralo z mlajšo generacijo umetnikov, ki so se po študiju vrnili v mesto), če se omejim samo na področje likovne umetnosti. Morda temu delovanju niti ni botrovala strategija, vendar je konkretnih dosežkov kar preveč, da bi jih smeli pripisati le srečnim okoliščinam.

In končno lahko katero rečemo še o ljudeh, ki jim je ves ta premislek namenjen - o ustvarjalcih in občinstvu ter tanki meji med njimi. O nas samih. Želela bi si, da nas tako delavci v kulturni industriji kot tisti, ki jih financirajo, ne bi podcenjevali in že na licu mesta pretvarjali v številke, v statistiko. V valuto, skratka. Da bi se vsi ti, na tri ničle zaokroženi dogodki osredotočili na vzajemno sodelovanje in bi jih spet bilo moč prešteti. Da bi bili soudeleženi pri ustvarjanju politike vsakdanjega, neekscesnega življenja z umetnostjo. Tega se ne da doseči z okraševanjem fasad in krožišč oz. z izgradnjo organomorfnih lupin za kulturo. Na Ptuju menijo, da so »prireditvene dejavnosti na kakovostnejšem nivoju tudi zaradi pomanjkanja prireditvenih kapacitet omejene na manjše število ljudi« (11) . A kaj ko niti v že obstoječih kapacitetah nimajo obiska. Mestno gledališče Ptuj le s težavo pritegne zunajabonmajsko občinstvo, ob gostovanju neinstucionalne produkcije iz Ljubljane (ki verjetno izpolnjuje zahtevo po "kakovostnejšem nivoju") sedi v dvorani manj kot deset ljudi, medtem pa na Ptuju (dve leti pred prestolovanjem) še nihajo med prenovo: grajska žitnica ali dominikanska cerkev? Arheološka zbirka ali operna in baletna akademija (beri: dvorana z 800 sedeži)?

Peter Tomaž Dobrila, soavtor zmagovalne prijave čista energija!, opozarja: »V Mariboru bomo imeli Univerziado brez športnikov in kulturno prestolnico brez umetnikov« (12). Občinarji izpričano podcenjujejo in celo odkrito izigravajo lokalne ustvarjalce in producente, zato so se ti uprli. V tem kontekstu je zanimiva tale interpretacija neuspeha Manifeste, evropskega bienala za sodobno umetnost, ki ga je Ljubljana (kot prvo postsocialistično mesto) gostila leta 2000: »Manifesti ni uspelo ustvariti nečesa, kar bi dolgoročno vplivalo na razvoj naše lokalne art scene, kar je bil tudi eden od namenov prireditve. Za to pa niso bili krivi samo kustosi; vprašati bi se morali, kaj smo mi sami storili za to, da bi taka prireditev uspela. Manifesta je nomadski bienale, ki se naseljuje zunaj velikih umetniških središč in se vsakič znova sooča z drugačno lokalno situacijo; ima precej težko nalogo, kako vzpostaviti stik z domačimi akterji.« (13) Manifesta je prišla v Ljubljano kot nagrada za uspešno opravljeno homologacijo, zdaj pa naj imamo moralnega mačka, ker je nismo sprejeli odprtih rok?!

Kar naštevam, so spodrsljaji organizatorjev oz. odsotnost kulturnega inženiringa, kar me pavzaprav navdaja z optimizmom. Dokler se takih mašin lotevamo neprofesionalno, s figo v žepu in z mislijo na lastno korist, ne moremo narediti večje škode. če bi direktor Gorenja imel boljšo službo za odnose z delavci, se mu ti ne bi zgodili, pač pa bili upravljani. Kot bi bili lahko upravljani (vključeni na kontroliran način) umetniki in producenti v Mariboru. Tako pa imamo krompir in - Surovo energijo!

Za pomoč pri pripravi članka se zahvaljujem Mateji Lazar iz Kulturne stične točke Slovenija, Heleni Pivec in Darji Vuga.

Besedilo je bilo napisano za simpozij Umetnost, kultura, mesto v okviru Borštnikovega srečanja (oktober 2009).

Objavljeno: December 2009

==============

Opombe:

(1) Alexander Kiossev: Notes on Self-Colonising Cultures, BULGARIAAVANTGARDE (ur. Haralampi Orrosshakoff), Salon Verlag, Köln 1998; ponatis v After the Wall. Art and Culture in post-Communist Europe, Moderna Museet, Stockholm 1999.
(2) Filozof Igor Pribac v 21. stoletju takole utemeljuje »našo simbolno bitko za morje«: »Zdi se mi vredno prizadevati si ohraniti tisto, ne ravno zelo močno slovensko tradicijo navezanosti na morje; ni je prav veliko (...) in prav zato ne bi rad, da bi se še dodatno ošibila s tem, ko bi bila posredovana z dostopom do oceanov zgolj po volji nekoga drugega. če hočete, gre za boj za ohranitev možnosti hrepenenja.« Saša Vidmajer: Hrvati so naš sovražnik, ki ga ljubimo (intervju z I. Pribcem), Delo, Sobotna priloga, 26. 9. 2009.
(3) Palmer/Rae Associates: European Cities and Capitals of Culture, Bruselj 2004, http://ec.europa.eu/culture/pdf/doc654_en.pdf
(4) Cultural policy and urban regeneration: the West European experience (ur. Franco Bianchini in Michael Parkinson), Manchester University Press, 1993.
(5) Alain Badiou: Mali priročnik o inestetiki, Društvo Apokalipsa, Ljubljana 2004.
(6) Tomaž Tollazzi: Metodologija za ugotavljanje upravičenosti izvedbe krožnega križišča, Urbani Izziv, letnik 16, št. 1, junij, 2005.
(7) Izjava povzeta z okrogle mize Zavoda za kiparstvo Pogovori o umetnosti: Maribor EPK 2012, 1. 10. 2009.
(8) Več o projektu: http://cornwallculture.co.uk/about.php
(9) http://ec.europa.eu/culture/our-programmes-and-actions/doc457_en.htm
(10) Mitja Rotovnik: Kako se promovirati s kulturo II., ePremiera;
(11) Iz spletne predstavitve projekta čista energija!
(12) Izjava povzeta z okrogle mize Zavoda za kiparstvo Pogovori o umetnosti: Maribor EPK 2012, 1. 10. 2009.
(13) Bojana Leskovar: Intervju z Zdenko Badovinac, Delova priloga D, 3. 10. 2009.

 
nazaj | navzgor | natisni

  • Kulturni inženiring
  • Kako vroča je EU zgodba danes?
  • Lažni pragmatizem!?
  • V pričakovanju
  •  

  • Human Cities: Celebrating public space
  • KULTURA d.o.o., Materialni pogoji kulturne produkcije
  • Evroza. Kritika novega evrocentrizma
  • Proizvodnja kulture: vloga in pomen kulturnih posrednikov
  •  

  • Sekira v medu - stripi po motivih poslikanih panjskih končnic
  • Nočni azil - shajališče sanj
  • Izkušnje Slovenskih muzejev z evropskimi razpisi
  • Dežela čipke - klekljanje evropskih razpisov v Idriji
  • Koralni otok v pediatrični kliniki
  • Projekt SEAS - Sodobna umetnost in revitalizacija pristanišč ob Jadranskem in Baltskem morju
  • KOŽ kot "središče odličnosti" za usposabljanje uporabnikov knjižnic
  • Dediščina Beneške republike od Benetk do Bara
  • Transient Reality Generators: mešane realnosti v mariborski Kibli
  • Slovenska gotika - del evropskega gotskega virtualnega muzeja
  • CIMET: Plesno izobraževanje s posebnim okusom
  • Študentska založba: Kako treti evropske orehe?
  •  
    Domov | Vodič | Programi EU | Uspešni projekti | Komentar | Recenzije | Povezave | Igre | Ali veste? | O spletnih straneh