Česar evrostatistika ne vidi, tega evronadzornik ne želi. >>
Domov | Vodič | Programi EU | Uspešni projekti | Komentar | Recenzije | Povezave | Igre
 
 
 
 
 
 
 

USPEŠNI PROJEKTI
Ljubljana
Izkušnje Slovenskih muzejev z evropskimi razpisi

Slovenski muzeji in sodelovanje v evropskih razpisih
Mnogi slovenski muzeji so že ob koncu devetdesetih razumeli, da bodo finančna sredstva pridobljena na različnih razpisih EU v prihodnosti predstavljala vse pomembnejši delež sredstev financiranja muzejev. Tako so se v precejšnjem številu pričeli prijavljati na različne evropske razpise, ki so poleg finančnih sredstev ponujali tudi izmenjavo strokovnih izkušenj in mnogo priložnosti za aktivno mreženje med sorodnimi institucijami. Slovenski etnografski muzej, na primer, je v letu 1997 kar dvakrat uspešno kandidiral znotraj programa Raphael (predhodnik programa Kultura 2000), medtem ko je Pomorski muzej Sergej Mašera Piran leta 1998 v okviru programa CBC Phare pričel s projektom Podvodna topografija morskega dna. Tovrstni prvi koraki so bili nepogrešljivi pri nabiranju prepotrebnih izkušenj, hkrati pa so s svojim zgledom opogumili tudi številne druge institucije, da so pristopile k so-organizaciji evropskih projektov ali pa so se celo same spopadle z razpisno dokumentacijo.

Program Kultura 2000 je bil prvi okvirni kulturni program Evropske unije, ki je vključeval vsa kulturno-umetniška področja, razdeljena na štiri glavne sklope: kulturno dediščino, uprizoritvene umetnosti, vizualne umetnosti in knjige (predvsem prevajalske projekte). V obdobju med leti 2000 in 2006 so se institucije lahko prijavljale na več t. i. akcij znotraj programa; več let trajajoči projekti, eno leto trajajoči projekti, prevajalski projekti in posebni kulturni dogodki z evropsko razsežnostjo. Institucije iz Slovenije so se kot soorganizatorji lahko prijavljale na razpis že od vzpostavitve programa, kot nosilci projektov (t. j. glavni prijavitelj) pa šele od leta 2003, ko je Slovenija postala polnopravna članica programa Kultura 2000. Glede na podatke Kulturne stične točke[1] je v celotnem obdobju trajanja programa na razpisih uspešno sodelovalo deset slovenskih muzejev in sicer v desetih različnih projektih. Dva izmed projektov sta se navezovala na področje vizualnih umetnosti, ostali pa na področje kulturne dediščine. Muzeji so se v preteklem obdobju najraje odločali za vlogo pridruženih partnerjev, manj za soorganizatorje v projektu, le občasno pa kot nosilci projektov (npr. Mestni muzej Idrija z Občino Idrija).

Vlogo muzejev v projektih deli mag. Barbara Ravnik Toman, muzejska svetovalka v Gorenjskem muzeju, na pasivno in aktivno.[2] Pasivno sodelovanje obsega predvsem formalno podporo drugemu, navadno tujemu partnerju, ki za izvedbo svojega projekta potrebuje mednarodno udeležbo. V tem primeru je sodelovanje običajno omejeno le na podpis izjave o sodelovanju. Pri aktivnem sodelovanju pa gre za več različic. Pri prvi je muzej vključen v projekt kot zunanji izvajalec strokovnega dela, kjer so njegove zadolžitve omejene na pomoč partnerju pri izvedbi določene dejavnosti znotraj projekta. Pri drugi različici gre za partnerstvo v projektu - način, ki je zaenkrat med slovenskimi muzeji najbolj razširjen. čeprav takšen način omogoča uresničitev lastnih strokovnih ambicij, pa je povezan tudi s precejšnjo udeležbo pri drugih aktivnostih (izvedba, koordiniranje), ki niso v neposredni povezavi z muzejsko dejavnostjo. Zadnja različica je seveda vodenje projekta, ki je z vidika tveganja in vloženega dela najbolj zahteven, vendar pa ponuja tudi precejšnje možnosti za uresničitev lastne vizije in ambicij muzeja.

Kje se običajno zatika
Predstavniki muzejev, vključenih v evropske projekte, običajno kot največjo težavo omenjajo zaplete s financiranjem. V prvi vrsti lahko tukaj govorimo o pomanjkanju sistemskih rešitev, ki bi takšnim institucijam omogočala zagotovitev zagonskih sredstev oz. finančnih sredstev za pokrivanje lastnega deleža v projektu. Izkušnje Gorenjskega muzeja[3] kažejo, da je v primerih obsežnih projektov ta delež tolikšen, da ga s svojimi rednimi sredstvi ne zmorejo pokriti. Poleg tega razpisi domačih sofinancerjev niso usklajeni z mednarodnimi oziroma jih sploh ni, kar pomeni, da so institucije prepuščene sebi oz. kreditnim posojilom na trgu. Tukaj muzeji apelirajo tudi na pristojne državne službe, ki bi v tem času že morale uvideti težave in na njih odgovoriti s smelimi sistemskimi rešitvami. Podobne rešitve bi bile dobrodošle tudi pri črpanju sredstev, ki praviloma prihajajo s precejšnjo zakasnitvijo. Muzeji kot javne institucije ne premorejo sredstev, s katerimi bi pravzaprav kreditirali mednarodne finančne programe, v okviru katerih izvajajo projekt. Tako se je med različnimi institucijami že začela oblikovati ideja o ustanovitvi nekakšnega državnega sklada, ki bi z brezobrestnimi krediti pomagal prebroditi takšna obdobja. Mnenje idrijsko-cerkljanske razvojne agencije, ki je skupaj z Mestnim muzejem Idrija sodelovala v programu Kultura 2000 je, da bi takšen sklad pomembno povečal zmožnost slovenskih kulturnih institucij za črpanje mednarodnih sredstev. Da takšna ureditev pripomore pri premagovanju vsaj nekaterih ovir pri črpanju evropskih sredstev, ugotavljajo v tistih evropskih državah, ki takšne sklade že imajo (npr. Madžarska). Finančni del razpisa zahteva tudi usposobljeno in strokovno osebje. V manjših muzejih z manjšimi računovodskimi enotami, kot je npr. Notranjski muzej Postojna, so se zato prisiljeni posluževati različnih agencij, ki se profesionalno ukvarjajo s prijavljanjem in vodenjem razpisov. Seveda tudi takšna pomoč ni zastonj.

Druga večja težava, ki so jo izpostavili predstavniki muzejev, je izbira partnerjev v projektu. O pomembnosti te odločitve smo na naših straneh že pisali, saj se z njenimi posledicami ukvarjajo vse institucije, ki sodelujejo v evropskih projektih. Tudi smo že pisali o konkretnih situacijah in zapletih, ki so bili posledica slabe izbire partnerjev. Naj tukaj omenimo še eno, ki se je pripetila Pomorskemu muzeju Sergej Mašera Piran. V sklopu programa Eco Ouverture so med leti 2000 in 2002 izvajali projekt ALAS (All about salt) s področja solinarske kulturne in naravne dediščine. Skupaj s partnerji iz Grčije, Portugalske in Bolgarije so načrtovali postavitev muzejskih zbirk, kar pa se je zaradi manjka strokovnega kadra s področja muzeologije pokazalo kot precejšen zalogaj (v projektu so sodelovali predvsem kemiki, ekologi in biologi). Situacija se je kasneje še dodatno zapletla, saj so se projektna sredstva v primeru grškega partnerja nakazovala podjetju, ki je imel v lasti soline, ta pa jih je porabljal nenamensko.[4] Ker je javni denar prehajal v zasebni sektor, je bil projekt, kljub dobri zasnovi, prekinjen. Ta primer je samo eden od mnogih, ki govorijo o tem, da je izbira zanesljivega in verodostojnega partnerja ključna za uspešen zaključek projekta. Institucije, ki se preveč lahkomiselno povežejo z nezanesljivim partnerjem, žal tvegajo svoje dobro ime in lahko utrpijo tudi precejšnje finančne izgube.

Nazadnje lahko omenimo tudi specifiko projektnega dela, ki s svojimi končnimi roki in tehnokratskim pristopom narekujejo tempo dela v muzejih. Po besedah muzejske svetovalke Barbare Ravnik Toman za sodelovanje v tovrstnih projektih ni dovolj le normalen delovni čas, ampak za ljudi, vključene v delo pri takšnem projektu, izgubijo pomen pojmi, kot so prosti čas, nedelja ali prazniki. [5] Prav tako predpisi, ki veljajo za evropske projekte, praviloma ne upoštevajo specifike dela posameznega muzeja. Sodelavci Notranjskega muzeja Postojna so tako kmalu ugotovili, da Komisija ne priznava nadur in dela med prazniki, ki ga sicer pogosto zahteva terensko delo biologov (npr. popis ptic v zgodnjih jutranjih in nočnih urah). To delo je bilo zato opravljeno voluntersko. Prav tako strogi predpisi zahtevajo natančno vodenje delovodnika opravljenih ur po dnevih in vseh potnih nalogov. V majhnih muzejih, kjer so prisiljeni improvizirati zaradi slabše tehnične opremljenosti ali pomanjkanja kadrov, pogosto delo opravijo z lastnimi prevozi zunaj delovnega časa, kar pa v primeru povračila sredstev znotraj evropskih razpisov predstavlja precejšnje težave.

Prav zaradi tega se mnogim, ki se znotraj muzejev ukvarjajo z evropskimi projekti, pogosto zazdi, da je tovrstno delo prezahtevno, zamudno in da finančna sredstva, pridobljena na razpisih, ne upravičijo silnega vložka, ki ga zaposleni prispevajo za uspešno izpeljavo projekta. Vendar pa muzejske delavce, podobno kot mnoge druge zaposlene v kulturnih ali raziskovalnih institucijah, za zdaj še ne vodi stroga ekonomska logika, temveč želijo izkoristiti mehanizme, ki jim omogočajo strokovno delo in živahno mednarodno sodelovanje ter komunikacijo. Turobna realnost slovenske kulturne politike z letnim krčenjem proračuna namenjenega kulturi, namreč vse bolj zagotavlja životarjenje kulturnih institucij, ne pa tudi njihovega razvoja in prosperitete. Projektna sredstva tako postajo vse pomembnejši del financiranja muzejev, pa četudi brez pravega premisleka o naravi projektnega financiranja in njegovi upravičenosti v posameznih primerih.

Martina Bofulin
[1] Prispevek Tanje Kos v Zborniku Slovenskega muzejskega društva (2007: 124).
[2] Prispevek mag. Barbare Ravnik Toman v Zborniku Slovenskega muzejskega društva (2007: 134).
[3] Prispevek mag. Barbare Ravnik Toman v Zborniku Slovenskega muzejskega društva (2007: 135).
[4] Prispevek mag. Flavia Bonin v Zborniku Slovenskega muzejskega društva (2007: 140).
[5] Prispevek mag. Barbare Ravnik Toman v Zborniku Slovenskega muzejskega društva (2007: 135).

 
nazaj | navzgor | natisni

  • Kulturni inženiring
  • Kako vroča je EU zgodba danes?
  • Lažni pragmatizem!?
  • V pričakovanju
  •  

  • Human Cities: Celebrating public space
  • KULTURA d.o.o., Materialni pogoji kulturne produkcije
  • Evroza. Kritika novega evrocentrizma
  • Proizvodnja kulture: vloga in pomen kulturnih posrednikov
  •  

  • Sekira v medu - stripi po motivih poslikanih panjskih končnic
  • Nočni azil - shajališče sanj
  • Izkušnje Slovenskih muzejev z evropskimi razpisi
  • Dežela čipke - klekljanje evropskih razpisov v Idriji
  • Koralni otok v pediatrični kliniki
  • Projekt SEAS - Sodobna umetnost in revitalizacija pristanišč ob Jadranskem in Baltskem morju
  • KOŽ kot "središče odličnosti" za usposabljanje uporabnikov knjižnic
  • Dediščina Beneške republike od Benetk do Bara
  • Transient Reality Generators: mešane realnosti v mariborski Kibli
  • Slovenska gotika - del evropskega gotskega virtualnega muzeja
  • CIMET: Plesno izobraževanje s posebnim okusom
  • Študentska založba: Kako treti evropske orehe?
  •  
    Domov | Vodič | Programi EU | Uspešni projekti | Komentar | Recenzije | Povezave | Igre | Ali veste? | O spletnih straneh